Ko si se spečal z zavetniki resnice,
si – nič hudega sluteč – spoznal,
da si bil letel preblizu sonca.
Tvoje peruti so vzplamtele,
se razkrajale v zubljih.
Čedalje manj perja
je krasilo tvoja
značilna krila.
Ob pristanku
je ostala le
beseda:
"Ja."
Toda
zrasla je.
Ne le zrasla –
zavladala, prerasla.
Zaobjela je svet in ga
– nič hudega slutečega –
ujela v objemu miline morjá.
Pa naj mine – je vsaj občestvo
dobilo priložnost okusiti nektar.
So se vsaj travniki zazibali v noč.
Je vsaj veter ganil bilke in kresnice.
Meni je je vedno zdela prekrasna beseda "ja". Toliko obeta.
Lepa pesem, Kristijan.
Lep dan ti želim!
T.
Moj glas imaš, bi rekel Simon Cowell :)
Lp
i.
Li in Pi, hvala vama. :)
In Tamara, prav imaš. Ponavadi je ja kar obetajoč. ;)
Lep pozdrav, Kristijan
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Kristijan R.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!