Glavo sva dala v votlo drevo,

Vsako v svoje seveda,

Ker v enem bilo ni prostora -- za dvoje glav.

Sva se smejala v votlo drevo,

Vsakdo v svoje seveda,

Da je odmevalo z debla glasno -- v dvoje glav.

Pomiljujoče se zdelo je votlo drevo,

A to zgolj nama seveda,

Ki videla tujih še nisva -- dvoje glav.

A se smejalo v resnici je votlo drevo,

Najinem smehu seveda,

Ki je prihajalo iza votlin -- dvoje  glav.

Peter Rangus