Lepo napisana o občutkih, ko vozimo med skalovjem z prihodnostjo v vzvratnem ogledalu.

Lep dan še naprej!

všeč zelo

lp, m

Čeprav je kratka, bi jo morda veljalo še skrajšati, meni bi bila še bolj pomenska kar takole:

kako mogočne so gore
ko se plazim pod njimi

In me drobijo

s svojo veličino
(Svobodna sem tako krhka)
ko se vozim z odprtimi okni

In prihodnostjo v vzvratnem ogledalu
- tvoja stegna ki počivajo nad pedali -

Ljubim vsako tvojo brazgotino

Ker

Ti

Voziš.

Kaj meniš? Lp, Ana

Hvala za opozorilo. Če bi pesem skrajšala, bi bila res močnejša. Tudi sama sem to opazila. Vendar pa je to o prihodnosti nekaj česar na začetku sploh nisem nameravala dodati in je v pesem zatavalo samo od sebe. Vsekakor se mi zdi pomembno, da razkrijem dejstvo, da lirski subjekt ni sam in da celo ni ta, ki vozi. Seveda bom upoštevala vaš nasvet, če bom pesem objavljala še kje, a za zdaj naj ostane taka. Navsezadnje je bila vendar namenjena vozniku ...

Pozdravljena, Urša, vsekakor ti odločaš o svoji pesmi, mi kot pozorni bralci (ki ne vemo za ozadja prebranih pesmi) pa vidimo pesem brez spomina: to, kar je pred nami in kar nam govori - z oddaljitvijo pesem sama pove, kaj potrebuje - z leti pisanja tudi avtorji sami sčasoma uvidimo, kaj v pesmi je odveč ali premalo ... vse dobro,

Ana

Vem. Zaradi tega tudi nikoli ne objavim pesmi, ki je ne bi par mesecev pustila ob strani in kasneje ponovno pregledala. A včasih raje žrtvujem kakšno morebiti boljšo oceno, kakor da bi spremenila pesem oz. okrnila spomin za njo. Je pa res, da tahik pesmi po navadi tudi ne objavim. Hvala za kritiko (vsake sem vesela) in za razumevanje.