se spomniš kdaj ali ozreš
tja gor v planino
iz njenih žil je tekla srebrnina
v kraj tvojega izvira
poletje je zasukalo rokave
spustilo krila izpod kolen
obrnile so se trave skozi grablje
in v lojtrnik natlačilo seno
veš
tiste naše male košenice
v vseh teh letih
še niso mogle izpeti pesmi
ki se rodijo izpod vrha skal
tu je jesen le blag korak do zime
po malem odložiš izrezljano dušo
v zavetje svojega spomina
in dolgo dolbeš tog okvir
širok razpon je do odjuge
ko sili strah zmrzal v pomlad
komaj vdahneš znan migljaj poletja
že se postiljaš v jesen
četudi veter striže lastovičja gnezda
in s tabo joče star napušč
četudi za ogrado zadrhtijo breze
in sede slutnja v kukavičji sneg
še vedno v tebi poje glasna reka
Poslano:
25. 09. 2016 ob 15:43
Spremenjeno:
25. 09. 2016 ob 15:44
V pesmi si me popeljala na travnike, livade med gore, kjer kosi se trava na poletje, sedaj jesen lepote svoje kaže in zima bliža se. Lepa pesem!
Naj bo tudi ta nedelja lepa še naprej!
Petja, Romano, hvala za dotik!
Pozdrav,
dama
Dama, "izpentljala" si čudovito poemo, ki je vredna večkratnega branja, ni kaj. :-)
Lp, Sašo
Sašo, hvala!
Lep pozdrav!
dama
Pesem, ki slika pokrajino preživetja, v kateri domujejo spomini, izjemno slikovite podobe s prizori iz preteklosti (ki jo tako delajo živo in ohranljivo) se prepletajo s prvinskim in čutečim odnosom do te pokrajine ... čestitke,
Ana
Ana, prisrčna hvala za uredniški komentar in črtici, ki mi veliko pomenita!
Lep pozdrav,
dama
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: dama
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!