Od nas samih je odvisna osredotočenost,

ki naj bi naraščala

kot plima v oceanih zemlje

in dajala pomembnost moči dušam.

Moramo napraviti pot v središču glave,

sličen nekdanji legendarni poti

v Rdečem morju.

Postopoma se bomo usposobili

zapustiti to telo po svoji želji

in se najti v nikdar videnem svetu,

ki vibrira v drugačni dimenziji,

po naše imenovani, četrta.

Razlike med novimi svetovi

ne bodo takšne, kot smo navajeni,

temveč le v svoji profinjenosti ali grobosti

glede same stopnje vibracije.

Ravno radi teh njenih lastnosti,

vidimo zaenkrat le sebe,

čeprav so nam drugi svetovi blizu,

enako kot nam je ves materialni svet,

ki čaka svoj čas za nas v podrejenem položaju.

Naše vzpenjanje se svobodno nadaljuje,

za vesolje so naša dolga razdobja le trenutki,

v katerih smo mi enaki kot iskre življenja,

a ne zaznavamo epohe vesoljnega časa.

Viharje delajo med nami verstva

in ta, ki  je zadnja med nami,

megli naš značaj, ker še ni razumela 

svojega poslanstva, a njena mladost in bojevitost

še vedno ne vesta najti pravo mesto za svoj položaj,

glede vesoljnega vrstnega reda.

tomi