Voda je popita

steklenica se izmuzne

omahne na tla

steklo poči

lomi se

v ostre zašiljene delce

leti na vse strani

kot zadnji žarki svetlobe

ko se utrne luč

Včasih

vzdolž razpoko

čez suhi kamen

brizgne rdeče

steklo se obarva

a ko je zgodba končana

je le steklo

suha past za nežne podplate

Novo pot hodijo bose noge

v temo hodijo

v novo je vedno v temo

za sluhom

za tihim žuborom izvira

Čistost

nabrana v dlani

pljuskne v obraz

in odpre oči

Črepinje se stopijo kot led

ko nanj posije

žarek prebujenega vzhoda

Milan Novak