Nox
Medtem ko prepih raznaša sipine,
ki sem jih nasipal po lastnih očeh,
misleč, da tako ne bom sposoben
uzreti, kako me počasi spodnaša,
noč dosega svoj vrhunec in soj
Rimske ceste razpolavlja nebo.
Prvo polovico posvečam tebi,
ki potuješ po besedah in nosiš
svet v mezincu, ter drugo njemu,
ki potuje po svetu in v mezincu
nosi besede. Če bi ostal kak kos
neba, bi ga poklonil soncu in luni
– predvsem luni – za iskro, ki jo
še netita v ognjišču njegovih oči.
A morda prav jutri pozabita vziti
in svet bo za trenutek moj. Sipine
bo odnesla povodenj in ostal bo le
prepih, ki bo v vsej neskončnosti
prostora in časa ovekovečil spomin.
Poslano:
19. 09. 2016 ob 01:02
Spremenjeno:
19. 09. 2016 ob 01:07
Yes!
in ostal bo le prepih spominov
pika
Lp
Pi
čestitke za pesem, v kateri je toliko ljubezni in spomina, pa tako neprisiljen tok pripovedi, ki nas posrka vase. Dobre metafore, tekoč ritem in prepričliv zaključek.
LPm, lidija
Kristijan, čestitam!
Res je lepa.
Lp
T.
Hvala za lepe misli in podčrtanko. Pa naj bo dan lepši od vremena. :)
Lp, Kristijan
Prepih raznaša spomine, raznaša energijske tokove ... Ne nadziraš več objektov odboja, ali vpoja ...
ČESTITAM
"filia"
Hvala, Filia. Lep dan ti želim. :)
Lp, Kristijan
Malo pozno vendar iz srca. Čudovita pesem - zasluži podčrtanko.
Bravoooo! <3<3<3
Lp. GJ
Iskreno hvala, Gorskijavor. Pa lahko noč. :) <3
Lp, Kristijan
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Kristijan R.
- 19. 09. 2016 ob 00:50
- Prebrano 1029 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 446.03
- Število ocen: 19