V trdi temi
sem te srečal
mehko dušo dvojčico.

Na robu dna
sva spočela
plovbo svetlobe.

Ko si rodila
svoje lastno ime
sem v kosteh pestoval
tvoje meseno srce
in nestrpno poslušal
kako je razbijalo dvome.

In zastoj
vesolja na gladini oči
je svoboda neba v mislih.

Podivjana slina
v utripu teles naju vleče
kot protest obzorja
nad sluteno neskončnostjo.

Iz črnine snovi
sva pregnala rablje prostora
in čas nama sveti čez mejo razuma.

Goreča dvojina
kot fuzija plamenov
duši razbohoti v celoto.

In ko vžig
zgori do konca
le začetek dozori
v plemenito strast.

Dare Gozdnikar