GODBA NOVE AKROPOLE
brenclji v strunah vetrnic, pavke pijejo zelene
udarce zemlje: kam gre konj, kam gredo igle,
komu bo jesen navlažila srce? mraz bo: frula
sika skozi usta zvezd, skozi dračje ploskih rib.
partitura iz žičja! mandolina je vlažna kot noč:
pikastemu dalmatincu je zacvrčala koža, skozi
mrč plava pravica rož. na mizi joče vrč lenobe
s poltjo boema: drevesa imajo mavrične uhlje.
zakaj vse to, komu cvrči guma, kdo je slonom
premazal okle z roso? ima kdo skrivališče pod
balustrado, s slikami mrzlih viol? pojmo z noži!
kri ima lahko okus po vinu, po srebrnini krikov.
Kaotičnost zadnjih trdnjav, sluzastih, krhkih, temačnih - nekako naključnih, kot preživetje v preostrih pokrajinah novega sveta ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 15. 09. 2016 ob 08:48
- Prebrano 736 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 254
- Število ocen: 9