MALI JESENSKI NOKTURNO
stopaj potiho, ženska, že dolgo nisem več človek:
z akacije visijo vrvi in mlada luna ima obraz živali!
poj mi o ljubezni, o železu in o vriskajoči smetani,
poj o strelih, ki so zgrešili in o mojstrih, ki molčijo
z ognjem v ustih! prihaja noč, temnejša od tvojih
oči, prihaja želja z napetim mehanizmom v prstih.
boš šepetala kot selivka, kot prevajalka sesirjenih
besed, kot starodavna ličinka? glej, prazne so ute
nebes in moje drevje te čaka z jesenskimi rokami.
Super, mislim da bi bila uglasbena zelo lepa.
Lp Gj
težko je uglasbiti pesem, ki ni rimana ali pa nima določenega ritma ...
lp,
dani
Pojem ..., če se le sliši ... Pojem na drugi frekvenci ... Človečnjakinja.
Čestitke "filia"
hvala, človečnjakinja!
:)
urednica
Poslano:
18. 09. 2016 ob 12:06
Spremenjeno:
18. 09. 2016 ob 12:08
V tej pesmi je toliko človeškega in toliko zavedanja o prej, potem in zdaj, da je poživaljenje in občutenje sprožilca v sebi samo dokaz, da kljub vsemu ženska še vedno lahko reši vsaj nianso v paleti bivanja ali pa vsaj nek trenutek grozečim časom, ki spet povleče človeka v železno vojno in klanje.
Sorry za interpretacijo, ampak pesem me takole nagovori!
Lp, lidija
ženske ste cvetlice na pustem, sivolasem platnu občega razčlovečenja.
hvala in lp,
dani
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 13. 09. 2016 ob 13:53
- Prebrano 837 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 530.1
- Število ocen: 16