Je apno na okostja priklenilo
te duše mrzle, v morah še plesnijo;
iz jame ven bi rade, koprnijo
za krili Sija. Išče kost gomilo.

Kubikov štiristo hlodovja, zemlje
in kamna mokrega je v rove skrilo,
v brezkrajnost teme jih topó zabilo
s kopitom je. Obrise apno jemlje.

Nad jamo hudo pa naprej življenje,
v svoj tek brzi, se niti ne sprašuje,
kaj spodaj v zemlji tuli.Duš hropenje

se v rov neskončni bolno nadaljuje
in se bo še, dokler vesti skelenje,
priznanja vzklik, ne reši blazne nuje.

Kosti pod apnom, srh, pošastna slika ...
Šestdeset plehkih let je ne zradira
in groza nad pozabo paradira.
Votle oči strmijo ... Se Čas premika?

Lidija Brezavšček - kočijaž