Praviš tako, smehljaš se
In izžarevaš čar, ki se mu
Nikoli ne znam upreti, in
Rada bi spet padla v ta
Sladek vodnjak zaupanja,
V katerem so čuti do nezavesti
Ljubkovani in ki te biča
Po glavi, ko se vzpenjaš
Spet ven. Praviš tako, tako
Lepo in tako prepričljivo,
Da hlepim po znani lažni
Varnosti in se pribijam na
Tvoje besede, prijateljica.
Žebelj se dolgo vdira,
A slednjič pririne skozi.
In takrat zaboli.

Aleksandra Kocmut - Kerstin