Katedrale
od vse lepote bom
enkrat zagotovo grdo zbolel
razrasla bolečina
bo izkljuvala soncem
majhna okenca
skozi katera
bo sijala črna snov
uglajenega zrenja
v prazno
srkam
usedline trenutkov
zgoščeno se pretaka
v predihana pljuča vesolja
kot padajoči slap obrobja
in nihče ne sliši zvoka
ki se ne obesi v zraku
in nikjer ni nikogar
v ničemer nikdar
in povrhu se še
nič ne dogaja
čas ne steče
v prostor
vse stoji
zamrznjeno
upanje ne tli
spanec poležava
brez sanj
a v meni se rušijo
katedrale spominov
ki tlakujejo pot življenju
Perfektno, sploh zaključek to rušenje katedral spominov za tlakovanje poti življenju. Zelo všeč mi je tudi oblika.
Lp GJ
Me veseli, da se tudi to opazi. Namen dosežen. Hvala! Lep pozdrav Dare
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dare Gozdnikar
- 08. 09. 2016 ob 12:46
- Prebrano 521 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 221.83
- Število ocen: 9