ljubezen je pesek v očeh in življenje je makadam
ob katerem teče hudournik: v njem si izdelovalke
tepihov umivajo svoje spretne krempeljce, dokler
ne zamenjajo sladkorja z aspartanom in z milom.
ljubezen peče in nič ne reče. vsak vagabund kdaj
naleti na kakšen kamen, ob katerem se spremeni
v krastačo: vsi za enega – eden za vse. arabeske
svetobolja so stkane iz posušenih dekliških kožic.
za vsakim nevihtnim oblakom joče kakšna mlačna
luna in vsak pesnik kdaj spije buteljko pokvarjene
krvi na prazen želodec, da poglobi tolmune svojih
iluzij: tako nastajajo besedila ljubezenskih pesmi.
Se sprašujem že, od kar te prebiram, ali lahko še bolje zadaneš glavo žeblja.
A v ljubezni je tako kot pri pijači, potrebuješ veliko časa, če želiš doseči dno.
In še pravijo, piši, kar poznaš. Kaj poznaš bolje ko lastne bolečine.
Lp
T.
ja, tako nekako.
lpd.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!