Na sladkih dlesnih je pripet horizont.
Molči s tišino solnih kapnikov –
lesketajočih v luninah maskah.
Pot se je zapeljivo ozrla nazaj,
kjer v opitih, meglenih mestih
izginjajo dolgočasni mimohodi.
Nemirna dlan v laseh išče zavetišče,
iz ravnih polj ustvarja popolne obline valov.
Črno – bel svet
se polašča okajenega barvnega tiska.
Prsti čez omamljeno sonce
rišejo divje mačke
z zobmi
iz prosojnega porcelana.
Veter bo z mano
plesal po deviško belih
sobanah vodnih gladin.
Odpirajoča žrela
lačne tinte
se klanjajo
hedonistični
Odiseji.
Pustila bom
živeti snubce
mojih pesmi
dokler strme ulice
ne bodo krakale
za brezni užitka.

Nemo