Vozim se s kolesom, z dvorišča neznane hiše steče za mano
velik svetlo rjav pes, njegova dolga ušesa mahedrajo,
deluje jezno in nevarno, zato močneje pritisnem na pedale,
pospešim in se oziram nazaj, a pes še kar teče za mano,
vztrajno in neutrudno mi sledi skoraj cel kilometer –
ves čas je zadaj, grozeča postava z negibnim obrazom,
kot iz otroških sanj. Zdi se mi, da vrtim v prazno, potem
mi postane vseeno, utrujen od bežanja ustavim,
sestopim in pustim, da me neke pretekle sanje končno
dohitijo, prav tu in zdaj, v tem visokem dnevu
sinjega neba. A ko me pes dohiti, me le povoha in pomaha
z repom, le prijazen pes je, ne pošast iz hudih otroških sanj.
Skupaj greva do potoka, kot da se poznava že dolgo časa,
ves čas ostaja v krogu mojih klicev in prigovarjanj,
všeč mi je, kako gibko in hitro se odziva na moj glas.
Zabredeva v vodo, opazujem njegovo igrivo telesnost,
način, kako se lahkotno premika med valovi, zdi se mi,
kot da bi njegovo telo lahko bilo tudi moje telo –
na tisoče kapljic se razprši v potoku, ki vztrajno in neutrudno
drsi pod nama, ko si otrese kožuh. Ko se oddalji, ga spet
pokličem, vrne se, moj glas je dolga vrv, je hiša, je zid,
je trdna ograda, in ko božam njegovo mokro dlako, vem,
da sem v njegovih očeh podoba njegovega gospodarja.
Nenadoma dvigne ušesa in se bliskovito požene v breg
na drugi strani – nek drug zvok je bil, klic ali glas, ki ga nisem
slišal v šumenju potoka, in njegovo telo v hipu postane
svetla puščica, potapljajoča se v mračni gozd.
Dolgo časa ga kličem, a nikjer ni videti sledu njegovega
telesa med drevjem, ne slišati pokljanja vej ali šumenja
listja, ne prikličem ga več, le moj glas odmeva v temni
goščavi: tam se srobot ovija okoli skrivenčenega drevesa
in orisuje skoraj sanjsko obliko v somračnem gozdu;
tanka ovijajoča se stebla so na videz mehka kot vrvi, lahko
bi se jih oprijel in se spretno zagugal v odprte prostore,
a ko se jih dotaknem, so vrvi otrdele in negibne, ni jih moč
premakniti. Še enkrat močneje zakličem, in ves prostor
naokoli me pokliče nazaj, a le z lesketom drobnih
valov, le s hrumečim divjanjem potoka.
Franci
Včasih se je bolje ustaviti, se sočiti, kot bežati. Lahko je v sanjah, ali v budnem stanju. Še pošasti se preobrazijo v prijatelje.
Želim ti veliko takšnih srečanj.
"filia"
Poslano:
05. 09. 2016 ob 14:53
Spremenjeno:
07. 09. 2016 ob 09:31
Lepo napisana zgodba, o tvojem dogodku bega pred strahovi in krotkim psom. Ne čutim pa jaz tukaj pesmi, lepo zapisana pripoved, katero je bilo lepo prebrati...
Vse lepo želim
Pozdrav, Romano, priznam, je bolj pripovedna pesem, zdelo se mi je zanimivo napisat malo drugačno od tistih, ki jih ponavadi pišem. Kljub temu mislim, da je poezija, verjetno zaradi ritma in zvena. Če bi to prelil v prozo, ne bi bilo isto, vsaj po mojem ne. Je pa res, da je meja včasih zelo tanka :)
lp, Franci
Prav gotovo pa je poetičen način vpletanja sanj v zgodbo, kar kmalu postane eno, zgodba in sanje hkrati. Toliko dobro, da sem na koncu celo pričakoval nek znak prebujanja iz sanj ...
v pomoč in razjasnjenje nekaterih dilem iz zgornjih komentarjev najprej tole:
http://www.pogledi.si/knjiga/pesem-v-prozi-kot-nacin-branja
še moj kratki komentar k pesmi: vsekakor poezija. Močna in učinkovita, taka, ki se na nezavedni ravni dotakne vsakogar, ki si dopušča začutiti njeno valovanje. Pesem, ki ne razlaga, ampak nas nenasilno pusti začutiti!
Lp, lidija
Čeprav pesem deluje fabulativno in individualno, v sebi skriva toliko simbolike, da bralca preprosto potegne vase: v njegove spreobrnjene strahove, v nenadne bližine in oddaljitve, v ponavljanje mehčanja / otrdevanja v različnih odnosih in pojavih - pesem, ki je zagotovo ni dovolj le enkrat prebrati in ki očara tudi s svojimi rahločutno izpisanimi podobami, prehajanji od zunanjega k notranjemu in nazaj, preoblikovanju istega dejanja v različnih odmevih in odzvenih (prepoznavna avtorska poetika).
Tistim, ki jim branje sodobne poezije ni blizu, bi svetovala, da za začetek preberejo vsaj nekaj nagrajenk zadnjih 5 let (npr. zbirk, ki so bile nominirane ali izbrane za Veronikino ali Jenkovo nagrado).
Lp vsem,
Ana
Poslano:
06. 09. 2016 ob 22:02
Spremenjeno:
06. 09. 2016 ob 22:34
Ne bom polemiziral, kot pa je videti, da tudi uredniki več ne razlikujete prozo od poezije. Me pa jezi, ker tako radi posegate po trženju in uvozu tujega pametovavanja, kar vidim na povezavi Lidija.
Kot sem že zgoraj napisal, je Franci napisal prečudovito zgodbo v odlomku proze in v njej je resnično moč najti vse tisto, kar ste naštele Lidija, Ana..., nikakor pa ne zatrjevati, da je to pesem.
Lepo prosim!..., človek kmalu več ne bo razlikoval pesmi od zgodbe, pripovedne pesmi ali proze od poezije in kaj vse boste naumili vi, kot neki veliki strokovnjaki za sodobno-moderno poezijo. Begate ljudi, še posebno mlade talente, da zbežijo iz teh strani.
Ne potrebujem, da mi kdo od vas odgovori na to pisanje, še manj pametuje kaj je poezija, vi jo poneumljate in izumljate nekaj novega-modernega, da že sami več ne veste kaj je prav in kaj ne!!!
Vse lepo želim.
Romano, mislim, da je tvoje razburjanje odveč in prav tako sodbe o nerazlikovanju literarnih zvrsti.
Vseeno še ena iz nenaših zelnikov, če te morda zanima strokovnejša razprava o prostem verzu (ki je značilen tudi za to pesem, ob kateri se pogovarjamo): http://www.jezikinslovstvo.com/ff_arhiv/lat1/043/66c02.htm
Lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Franci Novak
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!