uvek me nekako
sustigne noć
i pre nego što
pomislim na nju
zavije me
u svoj tamnomodri plašt
i ponese sa sobom
čudna je to ljubav
koju vodimo
neprestano
noć i ja
ona se trudi
da me obuzme
a ja gledam
da je prevaziđem
i kao da oboje uživamo
u tom nerešenom rezultatu
ponekad ja
utonem u noć
drugi put se ona
uvuče u mene
ta igra traje
i trajaće
sve dok ja
ne potrošim sve noći
ili dok one
ne potroše mene
Odlična, Milen.
Lp
T.
Milen,
rešen rezultat, lučke imajo ravno pravo svetlobo za odlično pisanje,
tudi sama jo imam prižgano, čeprav je prav majhna in osvetli le majhen del,
ostalo pa besede, kadar so...Odlično si napisal.
Želim ti lepi dan,
Irena
urednica
Poslano:
07. 09. 2016 ob 19:20
Spremenjeno:
07. 09. 2016 ob 19:21
Na videz preprosta pesem, ki pa s svojo simbolno noto noči (nemoč, strah, obup) razširja možnosti interpretacije in k čemur nas vabi tudi zaključek pesmi ..., čestitke,
Ana
Hvala najlepše na podčrtanki, Ana.
Veliki pozdrav tebi i uredništvu, iz Novog Sada!
Vrh svih vrhova...
Zaslužena podčrtanka! :-)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milen Šelmić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!