Zjutraj, ko se zbudim in v polsnu odidem do kopalnice,
se zahvalim meni neznani osebi, ki je izumila stranišče,
nato zapojem hvalnico še tekoči vodi, ki priteče s pipe.
Ko vsaki ščetini na moji zobni štetki dopovem, da mi je ljuba,
svoje lase razčešem z najboljšim glavnikom na svetu.
Potem odplešem v kuhinjo
in pogledam, kaj mi danes nudi prijazen hladilnik,
pojem zajtrk in upam, da otrokom iz črne celine nisem odžrla hrane.
Čez nekaj minut se usedem na avtobus številka 20 in si med potjo do šole domišljam, da letim na prepevajoči leteči preprogi.
Na prijetno hrupni Poljanski cesti ujamem svoj odsev v oknu trgovine,
se zgrozim nad svojo podobo,
a se vseeno zahvalim nekomu tam zgoraj, zato da obstajam.

Povem mu, da ni važno, da moje stranišče ne potegne, ker vodovodarji stavkajo,
povem mu, da ni čisto nič narobe z vodo, ki diši po žveplu,
povem mu, da nisem jezna na Božička, ker mi ni prinesel nove zobne ščetke,
povem mu, da se z dvozobim glavnikom da razčesati moje lase,
povem mu, da danes nisem bila jezna na hladilnik, ker je bil prazen,
povem mu, da v resnici obožujem škripajoče stole in hrup, ki ga proizvajajo nejevoljni vozniki.
Povem mu, da sem hvaležna za čisto vse, kar mi podari.

Gebova hči