Hudo mi je,

ko pomislim

na lakoto,

na vojne,

na bolane,

na slabe,

na izkoriščevalske,

na geto,

na taborišča,

na mučilnice vseh vrst,

na napačno verujoče, ki sejejo smrt,

na divje v umobolnicah brez rešitve,

na ovdovede in stare,

na obnemogle,

na nore,

na utapljajoče,

na telesa brez glav,

na nebo brez zvezd in meseca,

na vojaka, ki umira,

na moškega, ki mu ena žena ni dovolj,

na pamet, ki si do brezkonca dviguje ego,

na priznanja in diplome, ki niso dokončane,

na vrtce, koder starši ugrabljajo lastne otroke,

na majhne, ki ne bodo nikoli veliki,

na velike, ki nikoli ne bodo čutili, kako je, ko si majhen,

na igralce, ki niso iskreni v svoji igri,

na statiste, ki v imenu dela izgubljajo lasten jaz,

na poete, ki ne čutijo svoje lastne pesmi,

na ljubimca, ki noče več ljubiti včerajšnje telo in dušo,

na prodajalke človeškega mesa, ki razvrednotijo čast,

na moške, ki posiljujejo bežeče ženske,

na moške, ki tepejo ženske,

na moške, ki niso zvesti,

na ženske, ki imajo zlo v mislih,

na ženske, ki niso zveste,

na glasbo, ki mi para ušesa,

na črve, ki me bodo glodali na koncu,

na mizo, ki ničesar ne daje,

na prst, ki noče nositi poročne rinke,

na plevel ki prerašča lepe rože,

na vročino, ki peče kožo,

na zimski mraz, ki mi hladi telo, da se stiskam vase,

na visoke pete, s katerimi vedno lovim pravo ravnotežje,

na brata in sestre, ki jih nimam,

na dedka in babico, ki ju nikoli ni bilo,

na očeta, ker je prehitro umrl,

na učitelje, ki slabo učijo,

na pevce, ki nočejo zapeti moje pesmi,

na ljubezen, ki ni iskrena.

na zgodbo, ki se mi izmika.

Tega se bojim,

tega si ne znam razložiti,

zaradi tega povešam pogled,

da se ne vidi rdečih oči.

Zaspimo,

pozabimo,

odstranimo rak

in živimo.

Edino življenje.

IŽ-lev