Sedim v prazni sobi, prižgem računalnik.
Skozi edino nezagrnjeno okno sije košček neba.
Spomnim se lanskega oktobra, kako sva skupaj grizli
ljubljanske ulice in za nekaj minut izboljšali najin čas.

Odtipkam geslo v računalnik. Kibo, gora v Afriki.
Napisati moram priprave, načrtovati dejavnosti,
poiskati lanske papirje in še kaj.
Zamišljam si, kako bi bilo, če bi to lahko naredili skupaj.

Zaslišim govorjenje s hodnika. Nekdo nekaj prenaša.
Zakaj smrt najprej vzame najboljše in kako, da nevihta pride tako hitro?
Zaprem program, za danes bo dosti. Na zaslonu zagledam planike.
Redke, dragocene, rastejo tam gori, visoko, blizu neba. Kjer si zdaj tudi ti.

andrejabc