DEŽ BO, HAFIZ
hafiz, skupaj se opotekajva iz te hiše vetra, dokler
je v najinih kolenih še dovolj sramu! dež bo: jesen
si že brusi besede na najinih skrhanih rezilih in na
grenkih licih puščave že umirajo zadnje ptice. med
bedri slepih bab bova zimovala, strta od poletnega
vročekrvja, od vražje medice, pretepena s krepelci
lirske ljubeznivosti: dva jezna trubadurja, dva bela
konja, dva sinova izmozgane dežele. dež bo, hafiz,
mrzel dež lažnega sočutja: sanjal sem o tisti bledi
starki z mačjim gobcem, da se je dotaknila najinih
starčevskih nog in nama snela obveze z besedami,
da življenje boli tisočkrat bolj kot bo bolela smrt.
Morda se zdi pogumno postaviti prvoosebni pesniški subjekt ob bok Hafizu, pa v resnici ni. Oba sta namreč na istem vozu in mi vsi z njima.
Dobra.
Lp, lidija
hvala, lidija.
:)
lpd
Pa je vedarle življenje! Kdo ve kaj nosi bleda starka v prosti roki.
Lp
Irena
Ps. :
niso samo babe slepe ;) morda se oslepi med bedri
jezni trubadur, nergač, nezadovoljni gost življenja. tvoj prepoznavni izrazni slog. ti gre pa presneto dobro od rok, Dani!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 31. 08. 2016 ob 15:04
- Prebrano 1152 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 597.82
- Število ocen: 18