Rosi oko, od solz pekočih,
povzečih se, po vročih licih,
ko v duši vse močno rohni,
me v prsih stiska, v srcu

krvavim, močno duši me.

Srce se muči, razbija na
vso moč, pretaka svojo kri,
po žilah teče zagrenjena od
skrbi, zaganja se besni, od
bridke bolečine, žalosti.

Hudič napaja moje se krvi,
vsiljuje svojih mi moči,
preti, kot da grešil sem v
življenju in bil krivičen do ljudi.

In zdaj brez vseh moči,
otožen, priklenjen in betežen
le sam na postelji, v prošnjah
vsemogočnemu, zatekam
zdaj se, samo Božji volji.

romano r.

romano