Krmim ptice, krmim ptice, krmim ptice in sanje.

Z nežnim upom in blago željo vse bolj zapletam se vanje.

Krmim obup, krmim obup, krmim obup in strahove.

S krikom razkola in kremplji usode, nemočnega trga me vase.

Naj zrastejo sanje, posvetim se strahovom, v uteho so mi bolečine.

Naj zraste obup in predam se sanjam, ne branim se njih ironije.

Ker ne živim, sanjam in boleham, da želim, svet me trga na dvoje.

V razkolu je moč, v razkolu je strast, da preživi to kar me bode.

In sedaj me trga in sedaj me bode, a ne pustim se kolesom usode.

Čakam in boleham, brskam in upam, da živim sanje ali duh se sesede.

A vse to je le prevleka za kapríce srca, ki brez upa želi si živeti.

Obljuba ga trga, obljuba zapleta, obljuba pusti mu ne živeti, ne umreti.

Aljaž Božičko - arhivski račun