Mimo naju

se počasi premika siva pot

sproščeno zreva življenju nasproti

dan je z mavrico odet

najina misel se prepleta

od spomina do prihodnjih dni

naenkrat se ob robu nekaj premika

kot znamenje

se črna lisa na sivo pot zapodi

čutiva rahel trepet

naenkrat življenje obnemi

trenutek  zaustavi  najine misli

najin pogled se izgubi

zasliši se Tiin otožni vzdih

sedaj je več ni

kar trebuh me boli

kaj naj ji rečem

samo nič hudega ni

a ona

saj vendar tam zadaj leži

sedaj malo počiva

jo potolažiti želim

če je drugič več ni

se ona že z miško podi

drugič je res več ni bilo

dedi prav si imel

res se že za miško podi

a v meni še vedno le otožna misel živi.

Felix