Poletje se preveša v jesen in zopet je tu zoprni čas,
ko prideš in s sabo privlečeš nemir.
Sem, bogu za hrbet, na ta rt, v to uročeno samotišče,
kamor si upa le malokdo in kjer smo skorajda odrezane
od ponorelega sveta, me tri, ožigosanke - "ta nore sestre".
Toda resnico poznava le midva, mar ne Andy?
Dvojčici je ne poznata, ne Eireen in ne Macy, obsedenki
z glasbo rdečelasih prednikov. Prva s plesnimi koraki,
druga z oblinami violine. V svojem muzikalnem nebesju sta kot
zamaknjeni irski devici, svetnici, ki ne zaznavata tuzemskosti.
Ne zaznata, da si pregnal razžarjeno sonce
in prignal s temo nabuhlo oblačje,
da si razjaril jezersko valovje,
ki buška po poraslih plečih obale,
da si razdražil tolpo vreščavih galebov,
ki vdira na njuno rojstnodnevno gostijo.
Ne zaznata, da si utrnil svečavo sveč,
da si nam zvihral lase, obleko, čipkasti prt,
da si zavdal buldogoma, ki sta gluha za ukaze,
(Naughty je hušknil po piščančje bedro na mizo
in Sweetie mi bo vsak čas snedla zadnji kos torte).
Ne zaznata, da si nas iz udobja dnevne sobe
prestavil na preprogo iz razburkanih travnih bilk
in med stene lesenjače naselil prepih.
In četudi se naprezaš na vse kriplje,
med nas nisi vnesel preplaha.
Res ne razumeš, da je danes drugače?
Nisem več tista objokana štirinajstletnica,
ki si ji ugreznil tla pod nogami,
ki si ji raztrgal krilo in rožo mogoto,
ki si ji zmaličil zvezde in dušo,
ko si spustil z verige svojo opito zverjad
in bil gluh za rotenja, za prošnje, za solze, za krike.
Nisem več tisto krhko dekletce,
ki je zatem v blaznosti zbralo moči,
se potegnilo izpod obilne gmote gnusa,
ti spečemu s kladivom razbilo lobanjo
in kar tam, na licu mesta, izdolblo jamo zate.
Nisem več tisto bledo dekletce,
ki je pozneje v strahu lagalo staršem,
da si jo za vedno popihal v Vietnam
in zabičal, da jima tega ne sme nikoli izdati.
Nisem več tisto zlomljeno dekletce,
ki je čez par mesecev v nemoči okrivilo
za nabrekli trebuh vaškega župnika
(ki je slučajno izdihnil dan prej).
In je oče istega večera zaradi sramote obvisel na tramu,
in je mati čez noč začela hliniti nesrečno nosečnico,
si pod obleko tlačiti vedno večje blazine.
Nisem več tisto zbegano dekletce,
ki se je nato do poroda moralo skrivati pred ljudmi,
ki se je prekladalo med domačimi stenami
(le tu in tam je smelo po dozo žarkov na dvorišče),
vse do poroda dveh nežnih bitij, ki ju je mati vzela
za svoji in smo Čehovu v čast postale "Tri sestre".
Nisem več tisto divje dekle,
ki je čez tri leta ob nenadni materini smrti,
zagrabilo za puško in pregnalo tiste,
ki so hoteli odpeljati punčki
(kar je bilo prisiljeno storiti še nekajkrat).
In sestra jima je bila od tedaj
in mati in učiteljica in prijateljica in njuno vesolje.
Res ne razumeš,
da sem po osemnajstih letih kalvarije postala ženska s trdo kožo?
Res ne razumeš,
da se ne bojim tvoje prikazni, ki jo vidim edinole jaz
in da nas z njo ne boš odgnal z domačije?
Res ne razumeš,
da nisem več tvoja mala, temveč njuna starejša sestra Olya?
Izgini tja, kjer ležiš od tistega poznega novembrskega
večera, ko sva bila sama doma!
Izgini v klet, moj prekleti brat!
*po sliki Andree Kowch - The Cape
Marko, to je pesem, ki bi jo brala in brala.
Moj poklon!
Lp, Ivanka
Poslano:
28. 08. 2016 ob 22:51
Spremenjeno:
30. 08. 2016 ob 00:26
Ivanka, hvala! Enako velja za tvoj RT!
Mar ni zanimivo opazovati kako ob isti sliki zazvenijo verzi različnih avtorjev : )
Lp, Marko
Uf, Marko.
Odlična je.
Lp
T.
Tamara, hvala za bralni dotik!
Lp, Marko
Res je Marko, uživam, ko vidim kako različne pesmi nastajajo izpod "peresa", "tipk" različnih avtorjev.
Tudi moja Jablana je gotova :)
Lp, Ivanka
Vzdušje je podobno, zgodbe pa bolj ali manj različne ; )
Lp, Marko
No, pa še povezava na skrivnostno Leino videnje "Rta":
Fabulativna pesem, ki skozi (namišljen) dialog z mrtvecem razkriva trpko usodo prvoosebne l. s., dolgi verzi, ki jih občasno prekinjajo klici (repeticije) poudarjajo mesto življenjske zgodbe, okrog katerega se vrti nadaljevanje - odziv nanj. Pesem, ki odkriva strategije preživetja po katastrofi, ki za vedno zaznamuje ... čestitke,
Ana
Ana, hvala za komentar in črtici : )
Ja, iz slike je zrasla zgodba o skrivnostih neke družine ...
Lp, Marko
Marko, iskrene čestitke za podčrtanko in še tu hvala za link!
Lp, Ivanka
Ivanka, najlepša hvala : )
Lp, Marko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Marko Skok - Mezopotamsky
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!