
Z ostrim kopitom si me poteptal,
pred železnimi vrati pustil
zavrženo ležati.
Zagozdena med klini iluzij,
trohneče padam v votlost sebe,
kjer plivkam žalostno vodo.
Iztrgana od oči
z izžganim soncem v sebi,
iz vode vlečem vrvi duše,
majhen košček tkiva brez krvi.
V skrhan glas
točim ugasle misli,
ter v lupino izpraznjene duše
naselim dobre ljudi.
Levček, ni kaj, pesem grenkobe in bolečine, a hkrati tisto kar te pritegne: vešče si jo stkala ... :-)
Lp, Sašo
Hvala Sašo in sanjačka za komentar in za branje lp, M
Pesem je zelo globoka, čustvena in polna trplenja, lepa!
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: levcek
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!