mrzli prsti severnega vetra, ki mi s svojo pesmijo mrši
belo brado in mi šepeta, da so vse skrivnosti zazidane
v nizu treh ali štirih škrlatnih besed, neizgovorljivih na
pamet: neubesedljivih, ko nam gre le za igro steklenih

biserov. treba je iti globoko vase: z okli, z lopato ali z
metaforo, in iz jalovine svojega peščenega srca vsak 
dan izbrskati podobo kake zvezde, deklice ali morske
pošasti. včasih pa je dovolj že ena sama čebelica, da

pocrkajo virusi škodoželjne pesniške občutljivosti, ki
jo nekateri mučenci besed gojijo do svojih cehovskih
tovarišev. včasih jo najdem in jo vzljubim v centrifugi,
zelo pomembno pa je, da ima razvito zajčjo ustnico.