Sedim sam ob morju,
sedim in ihtim.
Je Klopca tam prazna,
ostaja spomin...
Galebi nad glavo
nemirno pojo,
jaz iščem pa tvojo
podobo v oko.
Svetilnik na skali
z lučjo obsijan,
končuje se moj
današnji ta dan.
Ko jutri se vrnem,
vem spet bo tako
kot bilo je že včeraj...
Bo vedno tako.
V pesmi me je zmotila uporaba telesa kot objekta.
Nihče se ne želi tako počutiti.
Verjamam pa, da ni bilo tako mišljeno. A včasih je bolje izgubiti rimo kot samo misel.
Lep dan ti želim!
T.
Stojane ,
jako , jako lepo !!!
lp vesna
HHvala za komentar,obema, da povzamemo prvi komentar, telo v pesmi je bilo namenjeno namenoma, skoraj v vsaki moji pesmi je.
Pač tako pišem pesmi, so resnične brez olepšav in so avtobiografske, oziroma plod mojega trideset letnega zakona ki je razpadel.
Hvala še enkrat,
Stojan
Stojan,
Prebrala sem še enkrat vse tvoje štiri objavljene pesmi in vidi se , da se še nisi pomiril s svojo usodo.
Tamara ti je že prej nakazala, da je partnerstvo ali dobro in uspešno sobivanje garanje, garanje dveh ozr.: vseh vpletenih.
Mogoče bi "prelepo telo"
nadomestil s : podobo v oko
rima ti ostane in tudi pomislek, da ti je samo za njeno lepo telo, bi se s tem izgubila.
Ne zameri, to je samo predlog, ti pa premisli.
lp GJ
Poslano:
26. 08. 2016 ob 21:46
Spremenjeno:
26. 08. 2016 ob 21:48
Se strinjam z GJ.
Vsi se znajdemo v življenjskih prelomnicah, a z mislimi si nakažemo nadaljno pot. Skrbno jih je potrebno izbirati, da sami sebi ne zarijemo noža v trebuh.
Vse dobro želim,
T.
P.s.: GJ, če bom kdaj potrebovala rimo pomislim nate ;)
Poslano:
27. 08. 2016 ob 08:13
Spremenjeno:
27. 08. 2016 ob 16:29
HHvala vam vsem za vaše mnenje oziroma mišljenje.
Vem da je zakonski stan trdo garanje, sem izkušal trideset let, pa se je zalomilo, zato sedaj pišem avtobiografske pesmi, res da so žalostne v veliki meri pripisujem krivdo nase, ampak so popolnoma resnične brez nekih okraskov in olepšav.
Še enkrat hvala vsem.
Stojan
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Stojan Vajda
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!