Arhipelag
na zadnji poletni večer
se s svojo žensko vrneš
s koncerta na terasi pijeta
rdeče vino se ljubita
kar tam
sosede zapirajo okna
spuščajo rolete
zagrinjajo zavese
vnukom pojejo
preglasne uspavanke
potem zaspi na
vrtnem kavču iz ratana
ko tone šepeta
bodi moj otok
ko šepeta postajaš tišina
plaziš se med njene kodre
v njene pore
po gladkih tleh
podstrešne garsonjere
na police med njene albume
s krsta prvega obhajila
birme maturantskega izleta
med udrte tipke starega klavirja
s potrganimi strunami
otok je oče neodkrit
je mati raztrošena
je mango rosen in dišeč
je ožina do naslednjega otoka
vsa voda v njej vsaka kaplja
sekstilijon in pol molekul v njej
je sled terana
na njenih prsih
oblizneš ga
komaj zaznavno
se nasmehne
otok je topla mivka
dišeče rjuhe kuhinjska miza
kavč iz ratana
ko se privije k tebi in zašepeta
nekaj o prebujanju in
zajtrku v postelji
uspavanke
vedno
bolj
neslišne
Lepa. Z občutkom za lirične detajle v realnem. :)
tišina
kot koprenasta meglica
položena med verze
Hvala, Dare, hvala Milan :)
Čudovito otočje in dober čoln imaš!
Kako veliko izvemo o človeku, če se razpeljemo po predmetih, ki gradijo otočja njegovega izvora ... domiselno naštevanje in preskoki v pomenih pripomorejo k fizičnosti pesmi, čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Kristian Koželj
- 25. 08. 2016 ob 10:26
- Prebrano 1006 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 391.07
- Število ocen: 14