Pogrešam dotik.
Pogrešam sapo.
Pogrešam okus.
Pogrešam duha.
Jasno je nebo nad mano.
Svet je oder, da po njem postopam.
Bodež v prsih me k tlom pripenja.
Skoraj se počutim živ.
Jasno je nebo nad mano.
Horizont se odpira kakor duri.
Vstanem, prezirljivo se pretegnem.
Naj boli in naj živim.
Jasno je nebo nad mano.
Vsaka pot me onkraj sebe vleče.
Rezilo tipam, rezilo srce.
Tipa prav, le srca ni.
Jasno je nebo nad mano.
Poti me vežejo na tuja tla.
Popravim bodež in bodež spomin.
Rdeča je sled, jaz pa živ.
------------------------------------------
Jasno, je nebo nad mano.
Po tem nebu iščem srce svoje.
Vselej obzorje trga me na dva.
Pogrešam, ne dosežem.
Gre za prenovljeno že objavljeno pesem. Nekaj balasta je odrezanega, zgodba je manj pasivna, pa število zlogov sem standardiziral. Malce pogrešam cinizem prejšnje, vendar zlogi niso dopuščali prenosa. Pesem ima tako kot prej dva skrita ključa.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Aljaž Božičko - arhivski račun
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!