Hči, še v srečnem predšolskem svetu,
Me vpraša: »Mama, ali imava
Midve enako zelene oči?«

Ne, ti vejica mojega stavka,
Ne, ti mravljica mojih gozdov,
Ne, ti moja nedolžna rusalka,
Ti mikrodelec svetlobnih valov.

Tvoje oči so rjave kot jezerca kave.
Moje oči so modrosive
Kot oblak, ki ga nevihta žene.

Pravzaprav, ti moj vprašajček,
So najine oči res enako zelene.

Aleksandra Kocmut - Kerstin