/.stopam z dilce na dilco, se ustavim in poslušam . noč se nad mano spušča brez glasu in razočaran nadaljujem poslednjo pot.

.poskakujem s tračnice na drugo, rja se kruši s te zastarele konstrukcije in še vedno ne slišim tropota koles odrešitve.postajam nestrpen.

.kot poet si pesnil najino ljubezen in kot poet si spesnil najin konec . čas je, da se poslovim.in s kamnitim obličjem spomenika spomnim na dušo, ki je ne moreš več rešiti.

.nevidne niti dvigajo ognjeno kroglo in prvi sončni žarki se izgubijo v črnini mojih oči.čas je...

.pogledam proti cesti, ki tiho spi . semaforji kažejo pot pogubljenim dušam in kmalu se jim pridružim tudi jaz . si upam?

.uležem se čez tračnice in položim glavo v smeri prihajajočega rablja . svet okoli mene se začne tresti v krčih groze in pogled mi zamrzne najino sliko . steklene oči zrejo, a ne vidijo.

.zaslišim prvič, zaslišim drugič, strojevodja opozarja in se boji neizogibnega .

.vlak zareže v moje meso z ostrimi kolesi in si vzame to, kar noben ni nikoli hotel . moje srce, mojo dušo ... moje življenje.

.zjutraj vest o nedolžni duši, ki ni videla izhoda . nekateri jokajo . in ti?/

menebo