Poetu :)

V dolgost se dni prst dolgih dob zajeda,
povodja združena se v vek valijo,
v svetlobo vdane leno zatrohnijo
ozare polj, ki večnost jih razjeda.

Prezeblo v času se telo naslanja
na hipe dneva, mehke slik dotike,
na tiste upe gladke, brez oblike
in z vseh strani v presledkih glas odzvanja.

So bitju dana krila hrepenenja.
Čeprav z vseh strani morda postrani
mu kdaj upade silna moč hotenja,

ne jenja, le umiri svoj tek prostrani
in končno svojo združi pot, ki vzpenja
tja se, do koder sega sij oprani.

+

Morda ugašajo oči za zmeraj,
ognjeni sij pa, silni, v zadjem vzniku,
bleščave vseh povodij v glasnem kriku,
v Spoznanje združi. Jutri. Danes. Včeraj.

Lidija Brezavšček - kočijaž