Kromatik
Skril sem svojo svetlo sivo senco
v paleto tvojih mavričnih barv,
jo posul z bleščicami, ovil v celofan,
še zadnjič ošvrknil s pogledom
in jo zapústil, kot bi kdo zapústil psa.
Za seboj sem ugasnil luč.
Zdaj hodim okoli le še ponoči
in pijem svetlobo, ki seva
z zvezdnega lestenca
na kozmično modrem svodu,
moja svetlo siva senca pa se
– skoraj vsem na očeh,
za tanko plastjo celofana –
namaka v tvojem pisanem jedru.
Šivaje škrlaten plašč šarena zašepeče
v šelestu kraškega šipka: »a morem?«
Lepa pesem Kristjan, naj bo tudi dan ustvarjalen...
romano
Hvala, romano. Enako tudi tebi. :)
Lp, Kristijan
Meni je tudi všeč.
Lp
T.
Moreš!
Vsi moramo v naslednji trenutek in v vsem je toliko poeta,
kolikor zmoremo priznat in izpovedat in sčasoma gre bolj, kot na hitro.
Moreš. Nič nisem drugačna. Tko se vrti.
Si pa napisal seveda lepo, ampak še tudi zelo odkrito. (pa še prav pedantno lepo)
Lep večerni pozdrav Kristijan,
hope
Hvala, Tamara. :)
Hope, res je. Več kot smo pripravljeni izpovedati in dati iz sebe, lažje shendlamo svoje notranje boje. Moremo in moramo. To je naše poslanstvo. ;)
Lep pozdrav, Kristijan
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Kristijan R.
- 20. 08. 2016 ob 11:46
- Prebrano 399 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 162.53
- Število ocen: 7