z žolto kostjo v grlu, v svoji eruditski sobani: se ti
lirizem res gnusi, komu zvoni? bogomoljcem tujec,
hroščem blizu, v dolgem plašču iz raševine grizeš
platna slik, note sonat in prste z nebeških klavirjev.
imaš kunca, ki poje o srebrnini zvezd in mrzlo ribo
mečarico, ki kljuva v oči in rije, rije skozi patetične
odlitke besed kot krt, kot bič božji. in kadar se tvoj
počrneli kajak preveč približa poetskim obalam, se
se te kot presrane sardelice zaklenejo v jalovino, v
tih posmeh literarne kritike. a membrane tolkal so
že počene in iz polomljenih reber sika prečiščena
para tvojega posvečenega zla: le sebi visiš, le sebi!
Jih je tu kar nekaj, teh večno znanih besed zaradi literature, samo da so zanalašč (sferično) ukrivljene, vržene med živali in v nadrealistične slike in nastavljajo pasti, da bi kritik iskal smisle ;) ampak res, včasih pa nenadejano zazvonijo, v bralcu / ki ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!