Še preden dan sem prvič podojila,
pred tem, ko čustev veter je zapihal,
sem ga rodila, je sonet zadihal,
nato pa pesmi nove sem povila.

Ko je svetloba pesmi vse prekrila,
na konju žarek sonca je prijahal
in rubiati lepi je pomahal,
ljubezen njuna je dobila krila.

Zdaj pa pozaba stihe je ujela
in rime žar ljudem ni več zabava,
bo vsaka pesem hitro ovenela.

Ljubezni pesem je preveč sanjava,
za njih turobna je in zastarela,
žvenket denarja njim je rima prava.


Še preden jaz sem zoro prvič risal,
pred tem, ko čas je vrezal si navoje,
živele so svobodne pesmi moje,
deviške vse, nihče jih ni napisal.

Nobeden verzov ni nikdar izbrisal,
igrali so se stihi igre svoje,
zdaj takih kot tedaj nihče ne poje,
bolj mrki so ... težko bi to opisal.

A prišel zopet čas, ko pesem smela
ljudem spet vrnjena bo očetnjava
in materinska roka jih bo grela.

Njih dušni mir ne bo jim več daljava,
Boginja Poezije bo zapela,
poetom vsem bo dana večna Slava.

Verz je jambski enajsterec, rima v kvartetnem delu je oklepajoča, v tercetnem delu pa verižna (cdc,dcd). V obeh tercetnih delih je rima ista, med obema kvartetnima pa je razlika v zlogih ( v prvih 2 kvartinah je abba,abba in v zadnjih 2 kvartinah je effe, effe).
V prvih dveh kvartinah je prikazan izvor neke kvalitete, to je ženski(jin) del soneta. Nato je v prvih dveh tercinah podan zaplet, povezan s problemom, ki se nanaša na podano kvaliteto.
V zadnjih dveh kvartinah je prikazan razvoj podane kvalitete, to je moški( jang) del soneta. Nato je v zadnjih dveh tercinah predstavljena rešitev zapleta (ali vsaj vizija rešitve problema).

M