KAJ NAM DELAŠ, ČLOVEK
vzemi penicilin in pridigaj kot papiga, menih
s polnimi jetri opitih jerebic! vremenarji nam
obljubljajo apoteozo, konjarji so nam prodali
mroža brez kurca in zlato tele brez hrbtenice:
na nebeških ponjavah ležijo plešaste barbike,
od strahu so se jim zlimale luknje, od molitev
imajo trhle boke. vzemi možnar in pokaj, nor
od vrtinčastih besed, poln bolestnih metafor!
zdaj ni čas spanja v udobju jesenskih bolečin,
zdaj ni čas samotnih ur: s peklenskimi kamni
si nabrusi sekalce in zagrizi v mrhovino kakor
hun v dišeče dekliško meso! mi bomo požirali
s tabo, nasitila nas bosta kri in pesem. morda
se bo nad oblaki pojavila sajasta podmornica,
polna pozabljenih sip in njihove orfejske tinte:
spet boš klošaril, poln razposajenega revolta.
Pesmi bi moral objavljati kot kričeče grafite. Mogoče bi potem uspel komu odstraniti očesno mreno, zamašena ušesa, apatično egoistične možgane ...
MOGOČE!
te pesmi, ki jih objavljam zadnje leto, so na fb obvezno ilustrirane.
:)
Nihče kot ti...vse sami zakuhali, vse sami bomo tudi požrli in po sebi skozlali. Si omenil človeka?
lp mojster
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 17. 08. 2016 ob 06:09
- Prebrano 679 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 133.49
- Število ocen: 9