Zvezda
Od vekov veke zreš v bele oblake in
otroke, ki prešerno tekajo po dvorišču.
Slutiš svobodo sveže preorane zemlje
in ko vsako noč pomežikneš drevesu
(ti si zanj edina, posebna)
misliš, da lahko uresničuješ želje.
Vendar si le senca popolnosti,
obris svetlobe, ugasla, kot sanje,
ki jih sanjaš v svoji neskončnosti.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Timy
- 15. 08. 2016 ob 19:42
- Prebrano 644 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 263.14
- Število ocen: 9
