V ZVONIKU
Jutranja ura bije v zvoniku.
Misel vsakdanja dobiva obliko.
Sence meglice, znano mi lice,
podoba človeka.
Na usta njegovo ime se zateka.
Ga vidim, ga slišim,
se z vetrom igra.
Ga čutim, ga slutim,
se v srcu baha.
Misel vsakdanja dobiva obliko.
Sence meglice, znano mi lice,
podoba človeka.
Na usta njegovo ime se zateka.
Ga vidim, ga slišim,
se z vetrom igra.
Ga čutim, ga slutim,
se v srcu baha.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Silva
- 23. 10. 2007 ob 09:09
- Prebrano 845 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 239
