Všeč. Sploh zadnja vrstica :)

Lp

I.

Andrejka,

na planinah je lepo, četudi te rosike žro. Lepa v naravi.

lp GJ

Če te kaj zbode, piči, ošvrkne , je tvoja reakcija še toliko bolj smešna. Hvala, Pi in GJ.

Lp

Andrejka

O, fino, Andrejka. :-) Nekoč, na planinski promenadi tja proti Prehodavcem: "šrauf" tam okoli širšega območja popka, a nikjer grma, rušja; a raje ne bi nadaljeval ... važno, da klinčki tam še vedno prav gajstno diše ... tako, ja, kot si napisala: Svet je lahko smešen.

Lp, Sašo

Ja, tako se pripeti... Sašo. Vem, vem, poznam nenavadne občutke.

Lepo se imej.

Te pozdravlja

A

Tudi meni je všeč, bi pa morda izpustila tisti del o budnosti, ker potem konec ne izzveni tako ljubko kot bi sicer (predramitev se zdi, da je pred budnostjo? - no, lahko tudi zamenjaš samostalnik v zadnjem verzu?) ... pa še popravi: preživetveni.

Lp, Ana

Draga Ana, hvala, da si se poglobila v pesem.

Strinjam se , da budnost zveni preveč dramatično, skoraj grozeče, kot bi bilo ogroženo življenje. V nadaljevanju sem izraz zamenjala z predramljeni čuti in nekoliko spremenila verz. Kaj praviš na to varianto?

Ko sem vtipkala pridevnik preživetveni mi ga slovar ni prejel. Razumem ga kot nekaj, kar je staro, preživelo. Torej povsem drug pomen od tistega , kar sem jaz hotela povedati.  Sedaj sem pa malo v zadregi. Lp

Andrejka

Tu je varianta pesmi:

Na visokogorski planoti je trava živo zelena.

Radovednost te žene, da stopiš vanjo,

a pozor, nenadoma ti zakruli v gojzerjih.

Reži se ti rosika, oplazi te šaš

in ni ga grma, kamor bi počepnil

v tej mavrični močvari.

Prevzet od nenavadnega mrmranja

močvirskega življa pogledaš v nebo,

še vedno paradirajo oblaki,

razpotegneš pogled na gorske prelaze,

še vedno ti premikajoče sence

razvnemajo domišljijo.

Predramljenim čutom se zahoče kril.

Z njimi bi se otresel nagonske opreznosti,

ki se ti je začepila za vrat.

Mota se okoli stopal

in igra s tvojim preživetvenim nagonom.

A zračna fronta je neusmiljena,

kot bi dojela tvoje misli.

Z neustrašnim bobnanjem pridrvi

in ti odpihne klobuk.

Nič ne moreš, smeh preplavi ločje

in nekaj mladega ptičjega v tebi se predrami.

Meni se zdi zdaj boljše, pa tebi?

Lp, Ana

Imaš prav, bolje je tako. Takoj jo oddam. Zahvaljujem se vsem bralcem za potrpljenje.

lep večer še naprej

A 

Všeč mi je, kako čisto vsakdanje in povsem nepesniške prilike postanejo poezija - izrekanje s spretnim, barvitim, ravno prav zakrito odkritim jezikom ... čestitke,

Ana

Iskrena hvala za dotik s črtico, Ana.