Mimohodi mrkih zresnjenih pogledov, prehitrih korakov brez vizije...sedeč na pločniku kadim cigaret...
Glasovi prepolni samohval ali vremenskih prognoz... v lokalu ob kavi...
Izogibanja trkov vseh teh globoko zamišljenih čudes... sprehajam se po pločniku sredi mesta...
A nikjer ne uzrem ljubezni, sočutnega pogleda, zgolj prijaznega nasmeha...
To zagotovo niso moje sanje.
Tudi moje ne. Odlična. ;)
Frenk,
TAK JE TO!!!
Tudi jaz gledam in si ustavim čas, prižgem si cigaret in okoli vse leti in frči...
Odlično si napisal, veš. Človek si mora sam dati, vzeti svoj mir, drugače
ga ne bo nikoli sploh imel... .
Lepo bodi, pozdrav,
hope
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Franc Tominec
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!