peron
četrtek postopa
na robu mesta
s pol nasmeška na obrazu
razvajen od mlačne kopeli
do poldneva še molčeč
lenobno
razpira čeljusti
v gosto soparo
vsake toliko
ropotaje izpljune
vtirjeno pločevino
vkrcane sanje
brezskrbno
drsijo mimo hiš
zatopljene vase
so pozabile izstopiti
na razlomljeni opeki
podrtega perona
Petja,
veseli me, da so sanje pozabile izstopiti, če bi izstopile, bi se lahko izgubile in kaj bi potem mi brez njih?
Lp GJ
Poslano:
13. 08. 2016 ob 09:47
Spremenjeno:
13. 08. 2016 ob 09:48
Petja,
potem ti povem, da jaz nisem nikoli dobro pripravljena, ker se moje sanje vedno peljejo mimo, pa sem še mislila, da je dobro, ker so v zaprtem prostoru, ne morejo uiti in jih bom enkrat ujela.
lp GJ
Če vzamem pesem kot nekaj, kar govori "samo meni ", prav tako, kot pesmi pravzaprav vsi beremo, ne potrebujem razlage, saj mi pesem največ da, ko v njej najdem odsev svojih misli ...
V tem smislu v pesmi vidim bogastvo, dragocenosti. Vidim impresijo poletja, iztekanje toka časa, pa tudi družbenokritično noto, čeprav avtorica gotovo piše o intimnih odločitvah ...
Čestitke
Lp, lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: petja
- 11. 08. 2016 ob 14:18
- Prebrano 770 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 333.7
- Število ocen: 9