Meso in kri,

brezpredmetna reka umirajočih luči.

Kosi smoga so zavili zadnji up,

vsak poet zdaj za vedno odhaja v obup.

Naša trupla plavajo v reki,

kriki so usmerjeni k največji pokveki.

Smrt ne boli za vse enako,

ni milosti za dejanje tako.

Tu smo vsi enaki,

tu smo neusojeni brati.

Naše kosti so enako bele,

čeprav so različno trpele.

Reka je s krvo okrvavljena,

ne razlikuje se po barvi nobena.

Izgubili smo ime,

kaj to o človeštvu zares pove?

Ko izdahnemo zadnji dih,

postanemo le šum zagrenjene preteklosti tih.

Pozabljeni in odvrženi v reko,

umrli le za lažno spoznanje neko.

Toda vsi smo odvrženi v isto reko,

v neznano obalno oseko.

Lara Gobec