Izginil je lestenec,

tema je prekrila svetlobo,

samota gleda z odprtimi očmi

___________________________

Iz žabje perspektive

gledam v nebo

črno je

kot je črno povsod

kamor mi seže pogled

omara se je spremenila

v veliko temno gmoto

strop je postal

neopredeljeno nebo

brez zvezd,

brez meseca,

gledam iz nižine

iz postelje,

ki mi nocoj

ne nudi pravega spanca

ne mislim ničesar

le pogled tava

iz ene teme

v vsako drugo

koder obrnem oči

dan sem prespala

zdaj merim daljave

še nate pomislim

kako daleč si

od mene

in postelja

je ostala brez dotika,

le moja koža

pritiska na jogi,

osamljen in tih,

še misli ne zmorejo

več prave domišljije,

sem kot da me ni,

kakor buden mrtvak

ki ima v sebi

še toliko zavedanja,

da kotiram s pogledom

in ne mislim nič,

z žabje perspektive

kot pupek na robu

blatne luže,

ki nima niti prave

žabje družbe,

ker vse okoli mene že spi.

Spanje pravičnega,

ki ni spal podnevi

ima nočno dovoljenje

za nove sanje,

medtem ko tišina reže,

da v ušesih zašumi,

srednje uho,

kot da sem predrla bobnič

in čakam na sen,

da te vidim,

kako odpiraš mi gumbe,

na spalni srajci

z nešteto gumbi.

Vsaj nekaj mislim,

mislim na misli,

ki si mi jih napisal,

da bodo nekoč

postali stvarnost.

Nocoj rabutam glasove,

ki jih od nikoder ni,

kot da ležim v grobnici

z nekaj dihi še,

toliko da se zavem,

da sem živa pokopana.

Reglam samo še v pesmi,

za katero bi rada,

da nekoč postane tvoje nebo,

na katerem preštevaš

zvezdno svetlobo

in prsti, ki jih ljubim,

ker znajo ljubiti.

Počasi,

temi se nikamor ne mudi.

Jutri bom od mrtvih vstala,

vzporedno s hitečimi

sredi naše vasi

bom tavala proti cilju.

Sama.

Kot nebo, brez oblaka

brez ptic,

ki se pripravljajo

na dolgo selitev.

_______________________

Nekje v globini si ti,

pesem ki tiho poje,

ki ima še odprte oči.

______________________

IŽ-lev