Odtujena
Kamnit svod
tlakuje
neobstoječe,
nekdanje nebo
in v lomu svetlobe
mi siva bleščava,
sred'morja,
figuro razkriva.
Bosih stopal
previdno sestopam
po golih
relikvijah
utopljenega
mesta.
Ob starcu,
čigar vrh palice
sunkovito se boči
pod težo ulova,
točno tu,
korak moj obstane,
da bi nemo
bolščala
v sploščen
svoj obraz,
ga videvala
umreti.
Na zarjavelem,
kovinskem
kavlju,
na daljnem,
potopljenem
pomolu.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lara Arh
- 06. 08. 2016 ob 17:31
- Prebrano 682 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 254
- Število ocen: 9
