Čakam.

Dolgo.

Predolgo.

Pravi vlak.

Največjo ljubezen.

Da ulovim pogoste sanje.

Da se na izhodu na postajo

ovijem ob tvoje telo

in  te moja duša objame,

sreča mi je naklonjena

kadar me počakaš,

tudi takrat ko imam zamudo.

Oči se mi zarosijo,

ko končno spoznam,

da je to resničnost,

da ne sanjam

kot vsako noč

v istem krogu,

znova in znova.

Premaknem roki

ob tvoje telo,

kot bi hotela zlesti vate,

se približati znova v tvoje srce.

Gledam in čakam

na oknu proti zadnji postaji,

koder bom izstopila,

da ulovim sanje,

četudi ni noč

in ni zgolj samo iluzija,

katero sem navajena,

saj me prevzema vsako noč,

vse dokler v čakanju

da izstopim ne zaspim,

še preden dosežem tisto,

kar ponavadi je iluzija,

a enkrat mora, mora

biti tudi resničnost,

dotik v času,

ki bo tudi meni naklonjen.

Čakam na peronu,

a ko vstopim v kupe

 hitim proti cilju.

Do tvojega srca.

Še ljubiš?

Sem prepozna?

Toliko vprašanj,

ko drvim

in pričakujem prihod.

 (sem ljubezen, ki prihaja)

IŽ-lev