Zopet se srečava.
Ti in jaz…

Prerojena
iz ostankov preteklosti.

Moja duša je feniks,
tisočih žarečih barv.

Voda, ogenj, zrak, zemlja,
v perje
vpite prvine.

Želiš si leteti, živeti,
doseči žarek svetlobe.

Opeči se in goreti v prah
te nikdar ni oddaljilo
od ponovne izkušnje.

Tudi utrujenega,
kar te dela bolj človeškega, šibkega in norega,
te nihče ne ustavi.

Duša ki rojevaš, goriš,
vprašnjena duša in
duša dvoma.

Življenjska poglavitna smernica je roditi se in umreti,
da bi se naknadno prebudil v drugem času in prostoru,
obdan z novimi izbirami.

V pozabljenju
pripravljen
na nove izkušnje.

Kdor ni zmožen pozabe,
ni sposoben življenja.

Razstavljena preteklost,
pogreznjena v bolečino
in hrepeneča pozabe.

Vse kar se rojeva,
bo doživelo, slej kot prej,
svoj konec.

Morebitna prihodnost,
pretresena od tisočerih strahov…

Zdaj,
tukaj…
Vse obmolkne.

Ti in jaz…

Tvoja ranjena perut,
ki ti onemogoča vzpon med oblake
in jaz, ki nič nisem…

Le tvoja Vest,
ki te prosi, da se ustaviš
in za hip odpočiješ.

Odspiš
morda kak trenutek.

Pusti,
naj čas odpluje mirno mimo tebe,
ne da bi ti znova razjedal perje.

Moraš ga zaščititi
pred prekomernim soncem.

"Časovnosti ni…
Osamljenost se spaja z neskončnostjo.

Človek si je izmislil čas,
da bi z njim meril leta, mesece
in dneve samevanja.

Samota pretvarja objekte v prah,
ne čas…

Tistim,
ki se bodo ognili njeni mrki postavi,
bo podaljšana življenjska doba.

Kar ostane,
je vedno le prah."

Prestrašeni feniks v svetu neznancev,
žareče ranjeno bitje,
postoj!

Zaspi,
ali vsaj odpočij si…

Daj več prostora
svojemu pepelu.

Obrazi
izginevajo v množici tujcev.

Nisi si upal spregledati.
Nočeš, da te vidijo tisti,
katerih tvoje oko in duša nista zaznala.

Neznanec, ki te je spoznal,
tihega in naklonjenega,
umerjenega in predanega,
je izdal tvojo bit.

Tvoj sin,
orel,
išče ljubezen
in danes si pripravljen dajati,
kot si bil včeraj
pripravljen sprejemati.

Nekoč te je tvoja žeja po svobodi
odtujevala od tvojih vrstnikov.

Danes te od njih oddaljuje
objokovana želja
po lastni kletki.

Odkar te poznam,
si se vedno izogibal načelom sveta
in si s tem grenil življenje.

Zato sem te vedno ljubila.

Razlog,
zaradi katerega si sovražil samega sebe.

Absurd…

Bolj si bil svoboden,
bolj ti je svet nudil lastno kletko,
ki si se je vztrajno branil.

Bolj si sedaj želiš te kletke,
vsebolj je onemogočen njen obstoj.

To je kazen dodeljena bitjem,
ki so se oddaljila lastnemu bistvu in svetovnim načelom,
zasnovanih njihovi biti v podporo.

Ko bi izbral zarisano pot od začetka,
bi bila verjetno tvoja želja zdaj,
že izpolnjena.

Izbral si svobodo,
zaželel si si okusov...

Oropal si se lastne barve,
katero sedaj iščeš v obupu.

Življenje je igra.
Goljufanje je prepovedano.

Enkrat prelisičiš sebe
in ne spustijo te več v igro.

Tvoje perje
gori v bolečini.

Izgnan od sveta
in njegovega epicentra.

Poslušaj me zdaj,
feniks!

Odpočij si,
vsaj za trenutek.

Ostani tokrat kar si.
Neznanec,
oziroma prah.

Živi in ostani v senci,
dokler se stvarnost ne pretvori v luč.

Tebi,
ki si izdal lastna pričakovanja,
ko se jih še nisi zavedal,
bo težje.

Vedi, da zadošča le namig,
da se ponovno izgubiš.

Vendar veš,
da ne moreš nazaj.

Orel te tega spominja,
na vsakem koraku.

Ostani v senci,
dokler se stvarnost
ne pretvori v luč.

Lara Arh