Ker se v nedeljo ne sme delati,
sem vklopila nekaj strojev.
Njihovo brnenje me pomirja.
Ponese me v srečno prihodnost,
ko gospodinjam skorajda
ne bo treba drugega kot migniti
s kazalcem, tako bo imela sredinec
prost za druga opravila.

Danes, na veeelik cerkveni praznik,
imenovan Skorajprviavgust,
so pritrkovali od šestih zjuraj.
Dve uri, dokler ni še zadnji nevernik
obupal nad poležavanjem.
Paradižniki so ubogljivo viseli z vej,
dokler jih nisem odrešila spon.

Pravzaprav nočem nič namigovati,
glavo imam še vedno na ramenih,
in to čisto v pokončnem položaju.
Pred soncem me ščiti širokokrajnik
in vse je spokojno na to nedeljo.
Nekaj brbota na štedilniku,
a to je že povsem druga zgodba.

modricvet