Zeleno bulo sem si trgala s trebuha,
v plamene svoje gravže sem zmetala,
in kres je volhko vame bušnil,
pogrom je zubljev zgoltal kepo sala.
Besi so jaso obnoreli,
preplezali vseh sanj zidove,
po roki so se mi za vrat vzpeli,
mi žarko skurili okove.
Skesan čevapčič v zavetje si odnesel,
pokrival ga in žlahtno negoval,
a skozi opečeno veko slutim,
da naju reka nosi daleč od obal.
Ne jeza, žalost se v podplutih vekah mi pretaka,
in modra, najmodrejša kri,
iz mrtvega rokava na plan bruhne naj kloaka,
namesto da mi v razžrtih žilah spi.
yoyoba