Nešteti leseni pomniki,

prekrižana trupla v rovih.

V osamelih zvonikih spomini,

na bojnem polju angeli smrti.

Hrana za topove, nekoč možje,

sinovi, bratje, očetje -  ljudje.

Le v bežnih trenutkih predah,

za pozabo in skrb.

Kdo bo sejal na polju pšenico,

ko vsi so pregnani iz rodnih vasi,

bo vihra sovražna prinesla

vsaj majhen up ali pa le razpokan grob?

Črne ptice so že davno presite -

pa ne pšenice.

Ni več lesenih pomnikov,

še spomini so okamneli,

iz topov so spet uliti zvonovi.

Komu bodo jutri zapeli?!

Timy